Sandokan, Tigri z Mompracema

1. PIRATI Z MOMPRACEMA 

              Ponoči, 20. decembra 1849, je strašen vihar zajel Mompracem, divji otok zloveščega slovesa in leglo strašnih piratov, tam v malezijskem morju, le nekaj sto milj od zahodnih obal Bornea.
              Na nebu je veter brez prestanka sunkovito razganjal temne mase hlapov, da so divjali kot pobesneli konji in se brezglavo mešali med sabo ter kdaj pa kdaj stresali silovite plohe na mrke otoške gozdove; na morju, prav tako razburkanem od vetra, so brezglavo vihrali in se divje lomili velikanski valovi, katerih bučanje se je mešalo z zdaj kratkimi in rezkimi, zdaj neskončnimi udari strel.
              Nikjer, ne iz kolib, postavljenih ob koncu otoškega zaliva, ne iz obrambnih utrdb, ne iz številnih plovil, zasidranih onkraj skalnatih pečin, ne iz gozdov, ne nad nemirno gladino morja ni bilo videti nobene luči; kdor pa bi, prihajajoč z vzhoda, pogledal kvišku, bi na visoki pečini, strmo zarezani v morje, ugledal dve svetli piki, dve močno osvetljeni okni.
              Le kdo je takrat in sredi takega neurja budno stražil na otoku krvoločnih piratov?
              Sredi labirintov podrtih okopov, sesutih nasipov, porušenih ograj in razdrtih kletk, ob katerih je bilo še vedno moč videti polomljeno orožje in človeške kosti, se je dvigala široka in trdna koliba, ki ji je vrh krasila velika rdeča zastava s tigrovo glavo na sredini.
              Ena soba v tem bivališču je osvetljena. Stene so prekrite s težkimi rdečimi tkaninami iz dragocenega žameta in brokata, tu in tam zmečkanimi, strganimi in umazanimi, tla pa izginjajo pod visokim slojem perzijskih preprog, ki žarijo v zlatih odtenkih, a so prav tako obrabljene in flekaste.
              Sredi prostora stoji ebenovinasta miza s srebrnimi okraski in intarzijami iz biserne matice, obložena s steklenicami in kozarci iz najžlahtnejšega kristala; v kotih se dvigajo velike, deloma obrabljene police, nabito polne vaz, prekipevajočih od zlatih zapestnic, uhanov, prstanov, medaljonov, dragocenih, zvitih ali potlačenih obrednih predmetov, biserov, ki zagotovo izvirajo iz znamenitih cejlonskih gojišč, smaragdov, rubinov in diamantov, ki se bleščijo kakor nešteto sonc pod odsevi zlate, s stropa viseče svetilke.
           V enem kotu stoji turški divan s tu in tam potrganimi resami, v drugem ebenovinast harmonij s popraskano tipkovnico, okoli njega pa – v nepopisni zmešnjavi – nametane zvite preproge, razkošna oblačila, slike, ki so jih morda ustvarili čopiči slavnih umetnikov, prevrnjene svetilke, pokonci stoječe ali ležeče steklenice, celi ali polomljeni kozarci, in še indijske karabinke z arabeskami, španske trombonke, sablje, simitarji, sekire, bodala, pištole.
           V majavem naslonjaču sredi tako nenavadno opremljene sobe sedi visok, vitek mož z mogočnimi mišicami, odločnih in ponosnih moških potez in nevsakdanje lepote.
           Dolgi lasje mu padajo na ramena, povsem črna brada pa mu obdaja rahlo porjaveli obraz.
           Široko čelo mu zastirajo goste obrvi z izrazitim lokom; majhna usta razkrivajo zverinje ostre in kot biseri bleščeče se zobe; njegove globoko črne oči se tako lesketajo, da vsakogar očarajo, vnamejo in prisilijo, da povesi pogled.
           Nekaj minut je že sedel, strmel v svetilko in z rokami živčno stiskal razkošno ukrivljeno sabljo, ki mu je visela s širokega rdečega svilnatega pasu, tesno ovitega okoli modre žametne jakne z zlato obrobo. Silovit udar, ki je kolibo stresel do temeljev, ga je v hipu iztrgal iz negibnosti. Dolge skodrane lase si je vrgel nazaj, na glavo si je pričvrstil turban z okrasnim, kot orehom velikim diamantom, sunkovito vstal in se razgledal naokoli s pogledom, ki je izdajal nekaj mračnega in grozečega.
           "Polnoč je," je zamrmral. "Polnoč in še ni nazaj!"
           Počasi je izpraznil kozarec jantarne pijače, nato je odprl vrata, stopil odločno med okope, ki so varovali kolibo, in se ustavil na robu mogočne pečine, pod katero je besno rjovelo morje. Nekaj časa je stal tam s prekrižanimi rokami, nepremičen kot pečina, ki mu je dajala oporo, se naslajal ob divjih nevihtnih sunkih in upiral pogled v razburkano morje, nato se je počasi umaknil, se vrnil v kolibo in obstal pred harmonijem.
           "Kakšen kontrast!" je vzkliknil. "Tam zunaj vihar, tu pa jaz. Kdo je bolj strašen?"
           S prsti se je sprehodil po tipkah in iz njih izvabljal hitro sosledje zvokov, ki so bili nenavadni, divji, zlagoma postajali počasnejši, naposled pa ugasnili med poki strel in piskanjem vetra.
           Nenadoma je sunkovito obrnil glavo proti napol odprtim vratom. Za hip je obstal, nagnjen naprej, na preži, z napetimi ušesi, nato je naglo stopil ven in se pomaknil vse do roba pečine.
           V trenutku, ko se je zabliskalo, je zagledal majhno lesenjačo s skoraj spuščenimi jadri, ki je zaplula v zaliv in se izgubila med zasidranimi plovili. Naš mož je prislonil k ustnicam malo zlato piščal in iz nje iztisnil tri ostre tone; trenutek kasneje mu je odgovoril prodoren žvižg.
           "On je," je ganjeno zamrmral. "Končno."
            Pet minut kasneje je pred kolibo stal moški v širokem in popolnoma premočenem ogrinjalu.
           "Yanez!" je vzkliknil mož s turbanom in mu skočil v objem.
           "Sandokan!" je odgovoril prišlek z močnim tujim naglasom. "Brr! Kakšna peklenska noč, bratec moj."
           "Pridi."
           Naglo sta prečkala okope, vstopila v osvetljeno sobo in zaprla vrata za sabo.
           Sandokan je napolnil dva kozarca, enega ponudil tujcu, ki je medtem odložil ogrinjalo in prek rame visečo karabinko, ter skoraj nežno dejal:
           "Pij, moj dobri Yanez."
           "Na tvoje zdravje, Sandokan."
           "Na tvoje."
           Izpraznila sta kozarca in sedla za mizo.
           Prišlek je bil mož pri triintridesetih ali štiriintridesetih, torej le malo starejši od svojega tovariša. Bil je srednje postave, čvrst, z zelo svetlo poltjo, pravilnih potez, sivih, prebrisanih oči ter z ozkimi in posmehljivimi ustnicami, ki so razkrivale železno voljo. Že na prvi pogled je bilo jasno, da je Evropejec, in še več: da je sredozemskega rodu.
           "Torej, Yanez," je rahlo ganjen vprašal Sandokan, "si videl zlatolasko?"
           "Ne, a vem vse, kar si želel izvedeti."
           "Nisi šel na Labuan?"
           "Sem, a saj razumeš, da se ljudje našega kova težko neopazno izkrcajo na te obale, ki jih nadzorujejo angleške križarke."
           "Povej mi kaj o tej mladenki. Kdo je?"
           "Lahko ti povem, da je neverjetno lepo bitje; tako je lepa, da lahko začara celo najstrašnejšega pirata."
           "Ah!" je vzkliknil Sandokan.
           "Povedali so mi, da ima zlato rumene lase, oči bolj modre kot morje in kot alabaster belo polt. Vem, da jo je Alamba, eden naših najkrvoločnejših piratov, nek večer opazoval, kako se na otoku sprehaja po gozdu in ga je njena lepota tako prevzela, da je ustavil ladjo in jo občudoval, čeprav je tvegal, da ga ubijejo angleške križarke."
              "Čigava pa je?"
              "Nekateri pravijo, da je hči kolonista, drugi, da je lordova, spet tretji, da je nič manj kot sorodnica guvernerja Labuana.
              "Nenavadno bitje," je zamrmral Sandokan, stiskajoč si čelo z rokami.
              "In torej ...?" je vprašal Yanez.
              Pirat ni odgovoril. Sunkovito je vstal, popolnoma preplavljen od čustev, stopil k harmoniju in se čezenj sprehodil s prsti.
              Yanez se je zgolj nasmehnil, snel z žeblja staro mandolino, začel brenkati po strunah in dejal:
              "Prav, pa zaigrajmo!"
              A komaj je dobro ubral preprosto portugalsko arijo, že je zagledal Sandokana, ki se je sunkovito zagnal k mizi in z rokami tako močno udaril po njej, da se je ukrivila.
              Zdaj ni bil več isti mož kot prej: čelo se mu je dramatično nagubalo, iz oči se mu je temno bliskalo, ustnice je povlekel nazaj, da je razkril krčevito stisnjene zobe in ves se je tresel. V tistem trenutku je bil znova strašni vodja krvoločnih piratov Mompracema, mož, ki je že deset let prelival kri po malezijskem morju, mož, ki je izzval strašne bitke na vseh koncih in krajih, mož, ki si je zaradi neverjetne drznosti in divjega poguma prislužil vzdevek Malezijski tiger.
              "Yanez!" je vzkliknil z glasom, v katerem ni bilo več nič človeškega. "Kaj počnejo Angleži na Labuanu?"
              "Krepijo svoje vrste," je mirno odgovoril Evropejec.
              "Misliš, da snujejo kaj proti meni?"
              "Mislim, da ja."
              "Aha, tako misliš? Naj le poskusijo dvigniti prst nad mojim Mompracemom! Reci jim, naj le poskusijo izzvati pirate v njihovih brlogih! Tiger bo pokončal vse do zadnjega in jim izpil vso kri. Povej mi – kaj pravijo o meni?"
              "Da je skrajni čas, da nekdo ustavi tako drznega pirata."
              "Pa me zelo sovražijo?"
              "Tako zelo, da so pripravljeni izgubiti vse svoje ladjevje, da bi te le obesili."
              "Aha!"
              "Ne verjameš? Bratec, že leta jim povzročaš težave, eno hujšo od druge. Na vseh obalah so sledi tvojih vpadov; vse vasi in vsa mesta si napadel in oplenil; vse holandske, španske in angleške utrdbe so okusile tvoje krogle, morsko dno pa je posejano z ladjami, ki si jih poslal v globine."
              "Res je, a kdo je kriv? Ali niso bili belci neizprosni z menoj? Me niso strmoglavili s pretvezo, da postajam premočen? Mi niso pobili mame ter bratov in sester, da bi zatrli moj rod? Kaj sem jim storil žalega? Belci niso imeli razloga, da bi se pritoževali nad menoj, pa so me vseeno hoteli zmleti. Zdaj pa jaz sovražim njih, pa naj bojo Španci ali Holandci ali Angleži ali tvoji rojaki Portugalci – preklinjam jih in hudo se jim bom maščeval, to sem prisegel na truplih moje družine in držal bom obljubo!
              A če sem bil neusmiljen do svojih sovražnikov, bo morda kak glas povedal, da sem bil kdaj tudi sočuten."
              "Ne le en, temveč sto, tisoč glasov lahko pove, da si bil do šibkih še preveč sočuten," je dejal Yanez. "To lahko povejo vse tiste ženske, ki so padle v tvoje roke, pa si jih odpeljal v pristanišča belcev kljub nevarnosti, da te njihove križarke prestrežejo; to lahko povejo nebogljena plemena, ki si jih branil pred tujerodnimi objestneži; ubogi mornarji, ki so jih nevihte oropale ladjevja in si jih rešil pred valovi ter jih zasul z darili; pa sto, tisoč drugih, ki si bodo za vekomaj zapomnili tvojo dobroto, o Sandokan.
              A povej mi zdaj, kaj si sklenil?"
              Malezijski tiger ni odgovoril. Sprehajal se je po sobi s prekrižanimi rokami ter sklanjal glavo nad prsi. O čem je razmišljal ta strašni mož? Portugalec Yanez ga je že dolgo poznal, pa tega vseeno ni mogel ugotoviti.
              "Sandokan," je dejal po nekaj minutah, "o čem razmišljaš?"
              Tiger se je ustavil in uprl pogled vanj, toda odgovoril mu ni.
              "Te muči kakšna misel?" je nadaljeval Yanez. "Ah, videti je, da te teži, ker te Angleži tako sovražijo."
              Tudi tokrat je pirat molčal.
              Portugalec je vstal, si prižgal cigareto, šel proti vratom, ki so bila skrita za tapeto ter dejal:
              "Lahko noč, bratec moj."
              Ob teh besedah se je Sandokan zdrznil in ustavil Portugalca s kretnjo, rekoč:
              "Besedico, Yanez."
              "Govori, torej."
              "Veš, da hočem na Labuan?"
              "Ti! ... Na Labuan!"
              "Zakaj te to preseneča?"
              "Ker si preveč drzen in bi utegnil storiti kako neumnost v brlogu svojih najbolj zagrizenih sovražnikov."
              Sandokan ga je pogledal z očmi, iz katerih so švigali plameni in bilo je, kot da je pridušeno zarjovel.
              "Bratec moj," je nadaljeval Portugalec, "ne izzivaj preveč usode. Previdno! Lačna Anglija je uprla oči v naš Mompracem in morda čaka le še tvojo smrt, da se spravi na tvoje tigrčke in jih ugonobi. Pazi se, kajti videl sem križarko, nabito s topovi in soldati, ki se potika po naši vodah – to je lev, ki samo še čaka plen."
              "A dočakal bo Tigra!" je vzkliknil Sandokan ter stiskal pesti in drgetal od glave do pete.
"Ja, dočakal ga bo in morda bo padel v bitki, a njegov smrtni krik bo dosegel obale Labuana in spet se bo kdo spravil nate. Veliko levov bo umrlo, kajti močen si in hud, a tudi Tiger bo umrl!"
              "Jaz ...!"
              Sandokan je besno skočil naprej z upognjenimi rokami, gorečim pogledom in pestmi, ki so bile skrčene, kot da bi stiskale orožje. A le za trenutek in že je sedel nazaj za mizo, na dušek zvrnil kozarec pijače in s povsem mirnim glasom dejal:
              "Prav imaš, Yanez. A jutri bom vseeno šel do Labuana. Neka sila, ki se ji ne morem upreti, me vleče na tiste obale, neki glas mi šepeta, da moram videti dekle z zlatimi lasmi, da moram ..."
              "Sandokan ...!"
              "Tiho, bratec moj. Pojdimo spat."