Grossmannov festival – vsakoletna vrnitev živih mrtvecev ali 20 let boja za obstanek nekega festivala

Kdorkoli pri nas spremlja filmsko sceno, je že slišal za Grossmannov festival fantastičnega filma in vina. Še več: tudi tisti, ki ne spremljajo filmske scene, so doslej že zanesljivo slišali za ta festival.

V svetu žanrskega filma že dolgo časa velja nenapisano pravilo, da ko te enkrat 'odkrije' mainstream, se pravi širša publika, ki sledi tistemu, kar propagirajo sistemski mediji, si bolj ali manj dosegel točko, ki te lahko pokoplje. Si namreč v nezavidljivem položaju, ko se od tebe ne pričakuje zgolj, da boš zadovoljil svojo zvesto publiko, pač pa vse. Ja, vse.

Kako je s tem z Grossmannom? Letos so o festivalu bolj ali manj poročali vsi sistemski mediji. Uspeh, kajne? Recept, da se po 20-ih letih zdaj lahko zanesljivo trdi, da je ustanoviteljem s formulo uspelo in da bo festival obstal, njegova prihodnost pa je zagotovljena?

Ne nujno. Iz intervjujev in pogovorov smo izvedeli, da vsakoletna borba za sredstva, ki omogočajo obstoj festivala, načenja moralo, saj se do zadnjega ne ve zares, ali bo ponovna organizacija sploh možna. Od kod ta negotovost celo pri festivalu s tako tradicijo, kot jo ima Grossmann? Pri tem, da gre v naših krajih celo za festival, ki je v času svojega obstoja pritegnil največ znanih filmskih ustvarjalcev.

Gre za pomanjkanje strategije? Na nacionalni ravni nimamo mehanizma, ki bi neki dogodek jasno opredelil za projekt, ki se ga dolgoročno podpre, vzdržuje in razvija, seveda z varovalkami, da ne bi postal zgolj še nova pralnica denarja za politično povezane posameznike, kar je tako zelo značilno za vsa področja, financirana z javnimi sredstvi.

Tako je festival vsako leto znova odvisen od kapric vedno novih komisij, ki pač po svoje interpretirajo 'kakovost', merila in druge reči prijavljenih projektov. Rezultat tega je, da imamo komisijsko odločanje, kaj se podpira, česa se ne podpira, utemeljitve se pospremi s praznimi stavki, prijavitelji se pa namesto z dogodkom samim ukvarjajo bolj z zadovoljevanjem točkovanja, kar seveda pomeni, da se projekti na veliko prilagajajo razpisnim pogojem in zavijajo v smeri, ki so popolnoma drugačne od izhodišč. Tistih izhodišč, ki so v osnovi pritegnila določeno publiko.

Se pravi: ne podpre se projekta, ampak se projekt prilagodi tistemu, kar se zahteva.

Popolnoma narobe obrnjena logika.

Ali povedano še bolj jasno: sistem je trenutno vzpostavljen tako, da bodo zanimivi projekti prej ko slej razvodeneli ali propadli. Druge možnosti ni.

Kot smo v plandemiji morali nositi maske, ki so bile enako neučinkovite ne glede na to, v katerem evropskem mestu si bil – kot so povsod enaki tlakovci, enaki digitalni reklamni panoji z enakimi reklamami za enake vseprisotne trgovine in iste prehranske verige – tako smo vedno bolj v časih, kjer bomo imeli povsod enake festivale z istimi filmi, enakimi nagradami in isto politično korektnostjo. Stroj globokracije melje v to smer in to financira. Z našim denarjem.

Upajmo in navijamo, da Grossmann preživi, da bi se lahko organizatorji po 20-ih letih ukvarjali tudi z njegovim razvojem, ne le preživetjem in da ne bo postal zombi-festival, kakršnih je v deželah evropudinga že zdaj preveč.