Noč knjige 2026 ‒ sožitje: Gozdovi in vode vabijo (dr. Janko Lokar)

Tema letošnje edicije nas je poklicala, da iz pozabe rešimo knjigo dr. Janka Lokarja, in izkoristimo priložnost za uraden začetek priprav na obeležitev 150-letnice njegovega rojstva.

Zbirka esejev in spominov Gozdovi in vode vabijo je čudovit spomenik rodni zemlji, besedi in naravi.

Že na prvi strani je živahen, liričen opis nevihte, ob katerem pomislimo na Spokojnost po nevihti (La quiete dopo la tempesta) Giacoma Leopardija:

Nekako ob štirih je zagrmelo na velikolaški strani. Temen oblak je priplaval nad Kurešček in metal vedno dalje senco. Gozd je v strahu utihnil in le rahlo trepetal, dokler ga ni zgrabil piš, kateremu so kazali bliski, puščice sv. Ilije, s katerimi strelja na hudobne duhove, pot v najtemnejše debri. Smreke, bori, bukve in hrasti so zaječali in stokali pod bičem srditega vetra. Grmljavina je stresala ozračje. Sv. Ilija je ropotal s svojim vozom po nebu. Posamezne debele kaplje so poševno priletavale in težko padale na tresoče se liste. Završalo je. Kaplje so se strnile v curke. Le prav goste veje jim niso dale prehoda, a padalo je z njihovih vršičkov kot s kapa in tudi ob deblih je voda polzela navzdol.

Lokar je bil tudi lovec in je bil natančen opazovalec živali in narave. Napisal je prvo kinološko knjigo v slovenščini in zabavno je brati, kako mačk pa ni maral, njegov vnuk jih pa naravnost obožuje. O mačkah in gamsih:

Skoro vsako žival imam rad, saj sem vsa otroška leta prebil med živalmi, mačk pa ne morem gledati ne glede na to, ali mi delajo škodo ali ne. Med vsako živaljo in med človekom je neka razdalja, ki je zame pri mačkah tolika, da jih ne morem imeti rad.

Pri tem kažejo koze tako poznavanje gore kot najbolj izkušen gorski vodnik. Poleti se večkrat čudiš, kako potekajo kozine, pozimi se v snegu kaže njihova smiselnost. Po možnosti vodijo čez svet, ki je varen pred plazovi. Seveda ni vsaka gora taka, da bi se kozji trop lahko pasel le po varnih rebrih. Treba je iti tudi prek nevarnih jarkov in sten. Te prekorači najprej čelna žival s svojim mladičem, če ga ima. Druge čakajo. Ko je prva srečno čez, hite druge posamič prek. Zlasti stari gamsi poznajo dobro nevarnost snežin. Na nevarnih mestih preizkušajo s prednjima nogama, če sneg drži ali ne. Kljub tej od narave jim dani previdnosti pogine v nekaterih zimah mnogo koz pod plazovi.

Veliko je Lokar popisal tudi kot etnolog. Poglejmo pripravo ribe iz razdelka Ob Kolpi in drugih vodah Bele Krajine:

Ribe so kaj radi pekli na prostem kar na žerjavici. V Radencih sem videl ta način priprave: ribo zavijejo v svež list zelja in jo polože na razgrebeno žerjavico. Ko se začne zeljni list paliti, obrnejo list z ribo, da pride gornji del lista na žerjavico. Ko se tudi ta presmodi, je riba pečena in nič opaljena. K taki ribi radensko vino, prijaznost in gostoljubnost radenskih bobkov (prišvarek so dobili po ovcah in kozah, ki so jih redili prej v velikem številu) - kaj hočeš več? Ti ljudje so res iz srca veseli, da se oglasiš pod njihovo streho in da ti morejo postreči. Za povračilo ne vprašajo. "Ostani zdrav, pa si nam platil!" je njihovo geslo.

Iz vojnih spominov še hudomušna opazka ...

Brusilova ofenziva nas je pognala do Stanislava. Na tem begu sem spal nekaj ur v Badenijevem gradu v bližini Nižniova. Kar je bil lastnik iz gradu odnesel, je manjkalo, sicer je bil še neizropan. Nedotaknjeni sta bili knjižnica in posteljnina. Spal sem na Badenijevi postelji, ob kateri je na omarici pustil še fotografijo svoje žene.

... in melanholija. V sebi je imel oboje.

Vrnili smo se malone v iste postojanke kot pred begom. Kraji so bili zelo lepi. Neki hribček se je tako belil v brezah, da sem si želel, da bi bil na njem pokopan, če mi je usojena junaška smrt.

Povzeto iz:
Dr. Janko Lokar: Gozdovi in vode vabijo. Založba "Plug", Ljubljana, 1943.

Dr. Janko Lokar (1881‒1963) je po opravljeni gimnaziji v Novem mestu študiral slavistiko in germanistiko na Dunaju, kjer je tudi doktoriral. Deloval je kot literarni zgodovinar, folklorist, pisatelj, urednik, profesor, ravnatelj klasične gimnazije v Ljubljani. Napisal je prvo kinološko knjigo v slovenščini ter prvi slovenski lovski in ribiški slovar.