Bi plačali 120 milijonov, da vas izžvižgajo?
Medtem ko čakate na konec sveta, v katerega nas pelje večina demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva, ker, hej, saj ste volili za njih, torej to hočete, je čisto možno, da ste spregledali, da se je v Cannesu iztekla še ena edicija filmskega festivala.
Glavno nagrado je pobral film Anora. To je 5. nagrada zapovrstjo, ki jo je dobil film pod distribucijo podjetja Neon. Naključje? Kuhinja? Kdo bi vedel. Vsekakor spominja na čase, ko je Miramax mehko podkupoval člane ameriške filmske Akademije in dobival oskarje po tekočem traku, predno so se 20 let kasneje razne igralke spravile na šefa te čudežne firme in ga spravile za zapahe.
A pustimo to. Verjetno najbolj odmeven in pričakovan film letošnjega Cannesa je bil film Francisa Forda Coppole. Megalopolis. Gre dobesedno za njegov film, saj je vanj vložili 120 milijonov lastnih zelencev. Oziroma digitalnih bitov ali karkoli že danes predstavlja denar.
Filma ni financiral iz prihrankov, ki bi jih imel iz filmske industrije, saj je Coppola imel pestro filmsko zgodovino, komercialno zelo mešano, svoj lastni denar pa je že tudi v preteklosti porabljal za filmske pustolovščine, ki se mu finančno velikokrat niso izšle. Ne, denar za ta film je dobil z odprodajo deleža svojega mega uspešnega vinskega posla. Coppola je namreč vinar in v tem poslu zelo zelo uspešen.
Megalopolis je bil projekt, ki ga je snoval dobesedno desetletja. Zanj ni dobil investitorjev, niti ni prepričal filmskih studiev in tudi ko je iskal distributerja z že posnetim filmom, da bi vsaj vložil v promocijo, ni bilo zanimanja.
Zato se je odločil film uvrstiti na festival v Cannes. Tam se dobi veliko publicitete in ni hudič, da to ne bi bila najboljša odločitev.
Film so tako zavrteli v Cannesu in Coppola je požel 7-minutno stoječo ovacijo. A ne samo to. Del publike, ki je sestavljena iz pretežno prekarne novinarske srenje, ki si mukoma med pijuckanjem premijskih sponzorskih đintonikov odtrga čas, da si ogleda kak film, je film glasno izžvižgala.
Ja, Cannes ni dežela za starce. Koga briga, če si legenda filmskega posla, imaš za sabo ne samo več mosjtrovin, ampak celo nekaj filmov, ki splošno veljajo za malodane najboljše, kar je bilo kdaj posnetega in si v svoj film vložil goro lastnega denarja, tukaj te bodo pač izžvižgali tisti, katerih srečanje s prakso filmanja ne seže dlje od ustvarjanja selfijev na terasi Carltona.
Žiriji je predsedovala režiserka filma Barbie, mi pa komaj čakamo, da vidimo Megalopolis.
