Utrinki iz spoznavanja japonske kulture z Moritoki sensei

Nedavno je bila objavljena novica, da je priznanje japonskega zunanjega ministra za leto 2025 prejela doc. dr. Nagisa Moritoki Škof. Napovednikova sodelavka kot pripadnica prve generacije študentov japonologije pritrjujem, da res zelo zasluženo.

Profesor Bekeš nam je Moritoki sensei predstavil kot specialistko za poučevanje japonščine kot tujega jezika. Zdela se mi je neverjetna: ne dosti starejša od nas, zelo prizadevna pedagoginja in tudi sama marljiva učenka. Ko mi še za WC nismo znali vprašati po japonsko, je ona že znala pravilno reči 'grem gor po čokolado'!

Dobro se spominjam potrpežljivosti, ko nas je učila pravilne izgovarjave. Mu, muu in mou ne gre izgovarjati enako. In tako smo v razredu pol ure mukali in bilo ti je kar nerodno, da mora to poslušati. Ali ko nas je učila, da kulturno ni najbolj sprejemljivo glasno reči ljubim te, lahko pa rečeš rad te imam in ker smo 'suki desu' ponavljali kot pokvarjena plošča, nas je na neki točki v zadregi ustavila: "No, zdaj je pa dovolj".

Poudarjanja kulturnih razlik sicer nisem razumela, saj smo se kot otroci istovetili z junaki iz japonskih risank, genialno sinhroniziranih v italijanščino, za Američane pa smo že kot otroci vedeli, da so brutalno neposredni, medtem ko smo Evropejci fini in obzirni. Pravzaprav smo zelo podobni Japoncem, kajne?

Ne.

S soimenjakinjo sva se v ne vem katerem letniku odločili za izpit iz predmeta Računalniška obdelava japonskih besedil. Opravljal se je v obliki seminarske naloge. Jaz sem svojo dobila nazaj s tem pripisom:

Z lastnimi besedami in kompozicijo si napisala dobro seminarsko nalogo. Samo tako naprej tudi prihodnje leto.

Zelo pozitivno, ker pa zraven ni bilo ocene niti na moji niti na njeni nalogi, sva se odpravili na govorilne ure.

Treba je priznati, da ko opisujemo izkušnje, zelo radi pretiravamo, ampak v tem primeru je profesorica, sensei, v japonščini res govorila nepretrgoma vsaj pet minut, spodbudno in odločno.

Ko je zaključila govor, sem usmerila pogled v sošolko in v njenih očeh iskala potrditev, da situacija ni najbolj jasna. Kako sva opravili izpit, kaj bo pisalo v indeksu? Njen enako zmeden izraz na obrazu me je opogumil, da sem previdno vprašala: "Dobro, zares zelo lepa hvala, ma ... kakšna je pa ocena?"

In takrat se mi je prizor začel odvijati v upočasnjenem posnetku in se mi za vekomaj vžgal v spomin: sensei je zaprla oči, povesila pogled – z zoomom sem v bližnjem posnetku jasno videla, da je subtilno zadušila smeh – in svečano dahnila: "Negativno, seveda."

Z nobeno možnostjo, da se ocena popravi, je to zame pomenilo, da letnika nisem opravila in takrat je bila to prava tragedija, vendar je bila situacija tako absurdna, da so se čustva uravnovesila. Počasi sem šla proti domu in se v sebi glasno krohotala: TO je torej ta japonskost, o kateri vsi govorijo.